Moja najljubša nečakinja se zadnje čase opazno spreminja, raste, smeje, gaga itd.
Par slikc developmenta.

Odkar sem se odločil, da spet malo poskrbim za lupino svoje duše, se mi da marsikaj. Ugotovil sem namreč, da je res super, če grem na nekaj kilometerski tek ali v hrib zgodaj zjutraj, ko je telo še nekako zaspano, da ga malo prebudim v nov dan. Pravijo tudi, da je to daleč najbolje, kar lahko storiš za svoje telo oziroma zdravje, da blagodejno vpliva na vse dele telesa - predvidevam, da je temu najbolj hvaležno srce in ožilje. Nevem, lahko da se motim.

Kakorkoli, z lahkoto lahko rečem, da je težko :). Ni se enostavno zbasat iz postelje in počet stvari, ki 90% delovnim ljudem niti ne pade na misel - da bi že pred “šihtom” nekaj storil zase. Jaz sem se za to odločil iz prej naštetih razlogov, pa zato ker je mir, ker srečaš neverjetno veliko malih živali, ki so drugače poskrite po svojih luknjah in krošnjah (vevrce so zakon!), ker je dan zjutraj nekako lepši in ker se ti popoldne, po vsem sranju, ki se navadno dogaja v službi, niti ne da oziroma zna biti še težje kot zgodaj zjutraj.

No, veselim se že jutrišnjega jutra.

Danes sem z grozo ugotovil, da že cela dva meseca nisem objavil nič. Izgovore imam seveda pripravljene, ne vem pa, če bodo prepričali vse.

Pred približno tremi tedni je izšla nova verzija Wordpress-a, blogerjem znanega orodja oziroma sistema. Ker sem že po naravi tak, da moram vse, kar je podobno programom, stestitrati TAKOJ, sem se lotil tudi nove verzije WP. Sicer nič revolucionarnega, je pa nekaj novosti, prijetnih in zanimivih. Sploh je boljši dizajn administrativnega okolja. Vse skupaj deluje bolj pregledno in umirjeno. Najbolša novost se mi zdi automatično posodabljanje vtičnikov.

No, vendar pa prav dolgo nisem bil srečen, ker sem hitro ugotovil, da ne morem spisati novih vnosov. Nevem točno kaj je bilo narobe, ampak dejansko nisem imel šanse da shranim nov vnos. No, sedaj, z novo, še malo dodelano verzijo, je tudi ta napaka preteklost, in rezultat je tole pisanje.

Drugi razlog so seveda prvomajski prazniki. Z Nino sva bila v Rovinju. Balzam. Razen hrvaških digenskih for s parkirišči in cenami in raznoraznimi nategi….je blo res fajn.

Da ne bom predolg, evo še drugih, kratkih novosti:

• nehal sem kadit!
• tečem parkrat na teden, če ne, grem pa na kolo ali v hrib
• na šihtu sem nekaj časa protestiral, pa se je zgleda obneslo (povišica)
• v Rogu smo mel hudo dober party, se mi zdi, da sem dobr odrolal
• mogoče rolam spet konec meseca v K4 - detajli pridejo
• Enja sicer še ne govori, se pa nekej smeje
• imam nekaj novih plat, pa čevljce, pa hlače pa takle
• avto bo treba registrirat
• kolo je na servisu
• nehal sem kadit (zakaj omenjam dvakrat - use your imagination)

Ja, no, takle mamo.

V ponedeljek zjutraj se je začelo. Sestra se je s svojim ogromnim trebuhom odpravila v porodnišnico in tam tudi ostala, saj se je bližala huda ura. No, na koncu se je izkazalo da je bilo teh ur kar nekaj, saj jo je “ta mala” kar dobro namučila. Po, predvidevam, nešteto bojnih krikih in vsem kar paše zraven (pravijo da fejst boli), se je zgodaj zjutraj, malo pred 7. uro (4.3.), končno rodila moja najljubša nečakinja, Enja.

Zdaj se moram pripravit na nadvse težke trenutke in odgovornost, ki jo imajo strici. Najprej pridejo igrače, pa oblekce, pa slinčki, tudi kaka duda. Kasneje ne bo več dude, bo pa še več oblekic in še več igrač. Prišla bo do čudovitega sveta sladkarij. Bojim se tudi dne, ko bo toliko stara, da bo postajala mlada damica in bo nos vtikala še v nakit in ostalo kramo, ki zanima gospodičnice. No, nazadnje bo spoznala, da življenje niso le igra in sladkarije, ampak tudi fight, da ni samo lepo in zabavno, ampak tudi žalostno in zajebano. Prišli bodo tudi dnevi, ko bo stric pravi naslov za fehtanje keša, ker tega pač nikoli ni dovolj, in stric bo z veseljem nasedel.

Ja, takle mamo. Življenje se bo spet vsaj za nekaj časa obrnilo na glavo, in tega se veselim.

Enja, go with the flow!

Ne morem si pomagat. Nepoboljšljiv sem! Danes sem si nadgradil moj Flickr, tako da imam sedaj neomejeno prostora, prenosa, širine, kolekcij, setov….tudi non-stop arhiviranje in uporabljam ga brez nadležnih reklam. Nadgradil sem ga za 2 leti, kar je naneslo 48 ameriških dolarjev oziorma 2 dolarja na mesec. Nice. Uporabno. Veseuček!!!

Prenesti mislim vse slike, ker mi kar nekaj ljudi že lep čas prigovarja, naj uredim nekaj z mojimi slikami, ki sem jih posnel, ko smo skupaj vandrali, pili, se zabavali in počeli raznorazne stvari. No, sedaj bo to možno. Počasi bodo vse slike na mojem Flikrčku, tako, da si jih brez problema lahko pogledate, tisti, ki pa ste izrazili željo, da bi jih tudi imeli, pa si jih lahko tudi prenesete. Pekarna CD-jev je dokončno zaprla svoja vrata. Vsaj kar se mene in fotk tiče.

Flickr me ima rad, jaz pa njega

V preteklem tednu nisem objavljal. Časa je bilo malo oziroma praktično nič, pač zaradi praznikov, pa tudi zaradi dela, ki ga je bilo potrebno opraviti. Prazniki za dan mrtvih so mi bili vedno nekako turobni, z ameriškim halovinom pa tudi nimava veliko skupnega, tako da sem letos bojkotiral skoraj vse party-je, žurkice, pijančevanja ( čeprav smo jih tudi mi nekaj zlili vase… ) in sploh raje opravil kup ostalega dela, pripravljal pa sem tudi neke zadeve za Svashta blog.

V naslednjih dneh lahko pričakujete začetek dveh navodil ( tutorial, how to ), in sicer uporaba Flickr API-ja z RoR ( prikaz slik iz Flickr -a na lastni spletni strani ), ter polno funkcionalni Kričač, prav tako narejen v RoR. Opis bo v smislu “korak po korak” in bo vseboval vse kar potrebujete za začetek in izgradnjo takšnega super kričača ( v več delih )

Stay tunned…

Priznam! Težko me je pripraviti do tega, da bi zgodaj vstal in odrinil v naravo, v gore. Ne rečem, da po uri ali dveh ne začnem uživati, ampak vstati in se pripraviti do tega mi je res muka. K sreči me Nina priganja h tem čudnim početjem.

No, ker so vsi napovedovali lepo vreme za nedeljo, smo se odločili, da jo izkoristimo in tako smo odrinili na Sedmera jezera ( lahko tudi Triglavska jezera ). Kot še vedno do zdaj, sem se nekaj časa kremžil in stokal, vendar ko je po kaki uri hoje vendarle posijalo sonce in me malo razgrelo, ko sem pogledal naokoli in opazil, da je prav zares čudovit dan in da so jesenske barve že dodobra obarvale naravo, se mi je na obraz, sem in tja, na skrivaj, prikradel tudi kak nasmeh.

Že zelo kmalu sem ugotovil, da sem doma pozabil fotoaparat, ampak sem se nekako tolažil s tem, da imam precej nov telefon s fotoaparatom in da se bo dalo vsaj malo poslikati. Seveda sem srečal g. Murphy-ja, saj sem imel le 5% baterije, sredi Triglavskega narodnega parka pa ni ravo za pričakovati, da bi izpod kake skale štrlela osamela vtičnica z 220V.

No ja, nekaj mi jih je vendarle uspelo posneti.