Priznam! Težko me je pripraviti do tega, da bi zgodaj vstal in odrinil v naravo, v gore. Ne rečem, da po uri ali dveh ne začnem uživati, ampak vstati in se pripraviti do tega mi je res muka. K sreči me Nina priganja h tem čudnim početjem.

No, ker so vsi napovedovali lepo vreme za nedeljo, smo se odločili, da jo izkoristimo in tako smo odrinili na Sedmera jezera ( lahko tudi Triglavska jezera ). Kot še vedno do zdaj, sem se nekaj časa kremžil in stokal, vendar ko je po kaki uri hoje vendarle posijalo sonce in me malo razgrelo, ko sem pogledal naokoli in opazil, da je prav zares čudovit dan in da so jesenske barve že dodobra obarvale naravo, se mi je na obraz, sem in tja, na skrivaj, prikradel tudi kak nasmeh.

Že zelo kmalu sem ugotovil, da sem doma pozabil fotoaparat, ampak sem se nekako tolažil s tem, da imam precej nov telefon s fotoaparatom in da se bo dalo vsaj malo poslikati. Seveda sem srečal g. Murphy-ja, saj sem imel le 5% baterije, sredi Triglavskega narodnega parka pa ni ravo za pričakovati, da bi izpod kake skale štrlela osamela vtičnica z 220V.

No ja, nekaj mi jih je vendarle uspelo posneti.